国立広島・長崎原爆死没者追悼平和祈念館 平和情報ネットワーク GLOBAL NETWORK JapaneaseEnglish
 
Select a language / Slovenščina(Slovene・スロベニア語) / Video testimonial (ogled pričevanja)
AMANO Fumiko (AMANO Fumiko)
spol ženska  starost ob bombnem napadu 14 
datum posnetka 2011.10.18  starost v času posnetka 80 
kraj bombnega napada Hirošima 
Hall site Državni spominski muzej miru za žrtve atomske bombe v Hirošimi 
sinhronizacija/
podnaslov
podnaslov 
AMANO Fumiko je bila tedaj stara 14 let. 7. avgusta se je v zgodnjih jutranjih urah odpravila v Hirošimo iskat svojo družino. Ko je videla opustošeno Hirošimo, je prvič spoznala, da vojna ni nič drugega kot pokol ljudi. Svojo družino je na koncu našla, vendar je njen težko ranjeni brat pol meseca pozneje ob hudih bolečinah umrl. Verjame, da preživeli ne smejo pozabiti ali molčati. Sama se trudi storiti prve korake k spravi – doma in v tujini nadaljuje svoje pričevanje.
 
【Dan pred padcem atomske bombe】
Moj starejši brat je bil slabega zdravja. Na zdravniškem pregledu za vojsko je izpolnil le minimalne zahteve. Tudi on je bil vpoklican v vojsko in odšel v vas Hitonose na otoku Etajima. Sčasoma, še preden je preteklo mesec dni, se je njegovo zdravje poslabšalo in potreboval je operacijo, tako da se je 1. avgusta vrnil v Hirošimo.
 
6. avgusta ob 7:30 naj bi bil sprejet v bolnišnico Shima, zato smo na voz naložili blazine in se pripravili na odhod. Večer prej, 5. avgusta, mi je mati rekla: "Sirene za zračni napad so utihnile. Pojdiva sedaj," in skupaj sva odšli v bolnišnico Shima. Bil je temen večer in padlo je več zvezdnih utrinkov. Medtem ko sem opazovala utrinke, sem rekla: "Mati, ali ni nocoj čudno tiho." Ko sva prišli do bolnišnice Shima sva na najini desni videli Dvorano za industrijsko promocijo. 11 ur pozneje so od dvorane ostale le še ruševine, ki so danes mirovni spomenik.
 
Mati je vprašala: "Bo sin lahko prišel jutri zjutraj?" Mlada medicinska sestra je odvrnila: "Seveda. Vse je pripravljeno ." Mati je rekla: "Najlepša hvala." Bila je pomirjena in začeli sva se odpravljati domov. Ko sva za nama zapirali vrata, je iz notranjosti prišla glavna sestra in rekla: "Direktor  SHIMA Kaoru bo jutri v bolnišnici prijatelja na podeželju, kjer enkrat na leto opravi operacijo, tako da naj vaš sin pride 7. avgusta." Te besede glavne sestre so me rešile.
 
【Stanje na dan bombe】
Od 6. avgusta dalje sem za en teden dobila dopust, da bi skrbela za brata. Ampak vsi ostali so delali, tako da sem se tudi jaz odločila iti, pa četudi zame ne bi bilo dela. Vzela sem poznejši vlak kot običajno. Prispela sem do tovarne in stala sama pod jeklenim ogrodjem svojega delovnega prostora. Sunek v trenutku, ko je padla atomska bomba, je bil neznanski.
 
Bombi so pozneje rekli "Pika-don", zaradi svetlega bliska in grmečega poka, vendar se nisem zavedala ne enega, ne drugega. Kar zgrudila sem se, kot da bi me nekaj udarilo. Takoj za tem sem okrog sebe slišala glasove, ki so klicali:  "Učitelj, pomagajte mi!" "Boli!" Ko sem odprla oči, je bilo vse okoli mene zamegljeno. Učitelji so klicali: "Zberite se!" Prepirali so se z vratarjem in nas pustili zbežati na vrh hriba. Ampak s hriba smo videli gorečo Hirošimo, iz katere se je dvigal dim. "Obupno," smo pomislili in se vrnili v tovarno, kjer smo bili odpuščeni. Učitelji so rekli: "Kdor je iz Hirošime, naj gre domov."
 
Skupaj s prijateljico sva vzdolž železniške proge naglo šli proti postaji. Tesno sva se držali za roke. Počasi sva se prerivali skozi gnečo ljudi. Pred nami so stali vojaki z rezili na koncu dolgih kolov. Govorili so nam: "Tepci! Si želite umreti? Pojdite stran!" in nas pregnali. Tudi oni so bili razburjeni.
 
【Iskanje družine
Opazovala sem živordeče goreči ogenj. Tudi jaz bi to jutro morala biti tam. Predstavljala sem si, da sedaj gorim in da v tem ognju umrem. Bilo je neznosno. Tedaj si nisem mislila, da bi bolnišnica Shima lahko bila v središču eksplozije, ampak ker je ogenj do te mere potemnil nebo, sem sklepala, da je tudi bolnišnica povsem zgorela in da bi v njej zgorela tudi jaz.
 
Okrog treh ali štirih ponoči so bežeči ljudje nehali prihajati in tudi ogenj se je nekoliko polegel. Bilo je megleno poletno jutro in v daljavi je plapolal ogenj, a ker sem menila, da se je ogenj že polegel, sem s postaje šla v mesto. Moja hiša je bila v bližini mostu, ki je vodil s postaje v mesto, vendar je bilo okrog ogromno trupel. Nekatera trupla so že bila pokrita s slamnatimi preprogami ali kovinskimi strehami. Medtem ko sem hodila, sem si ogledovala trupla in iskala, če sta morda med njimi moja mati ali pa moj brat. Nisem ju želela videti med mrtvimi, ampak morala sem ju poiskati. Medtem ko sem ju iskala, sem s sklenjenimi rokami molila za mrtve. Kmalu je vse postalo nevzdržno, tako da sem se usedla.
 
Nisem več mogla hoditi. Zazdelo se mi je, da slišim glas matere. Klicala me je kot zmeraj: "Fumiko, tudi danes si ostala varna!" "Mati je živa," sem pomislila, a ko sem  presenečeno dvignila pogled, matere ni bilo. Vendar pa je bila nepričakovano pred mano ženska z nepoškodovanim obrazom in široko odprtimi očmi. Bila je mrtva in obe roki je imela prekrižani pred telesom. Ležala je na tleh in njen obraz je bil obrnjen proti meni.
 
Videla sem še en takšen obraz, pri vratih vrta Shukkeien, oz. pri vratih pritožbenega sodišča. Naletela sem le na dve osebi z nepoškodovanimi telesi. Ne vem zakaj je umrla, ampak njene oči so bile odprte.  Ko sem videla te oči, sem preplašeno vstala. Imela sem občutek, da so me te oči predrle. Tedaj sem se prvič ozrla po Hirošimi. Nasproti mene je bila veleblagovnica Fukuya in zgradba časopisne hiše Chûgoku.
 
Nikjer ni bilo žive duše – bilo je resnično srhljivo. Sama sem stala tam, edina še živa. Tedaj sem prvič pomislila: "Saj je vojna le pokol ljudi! Vojna za mir na Vzhodu je laž!"  Zato je zame to dan, na katerega se je vojna končala: trenutek, ko sem spoznala, kaj je vojna.
 
【Ponovno snidenje z družino】
Nagovorila me je ženska s črnim obrazom: "Fumiko?" Bila je naša soseda."Mati in oče sta zbežala proti bambusovemu gozdičku. Pojdi tja, verjetno sta še živa," je rekla. "Ah!" sem pomislila. Naredila sem 5 ali 6 korakov, nakar sem videla očeta, ki mi je prihajal nasproti. Trak na glavi je imel zamazan s krvjo, ampak z mirnim obrazom mi je rekel: "O, Fumiko, živa si!" Tesno sem prijela očetovo roko.  Brez očeta ne bi mogla več hoditi. Kot po čudežu sta bila moja starša še živa.
 
Mati je rekla: "Domov moramo. Ne vem, kje je Hidezô preživel noč, zato pojdimo čim prej domov." Kmalu za tem nam je prišel nasproti človek z bosimi nogami, povsem črnim obrazom in roko v veliki prevezi. Pri hoji si je pomagal z debelo bambusovo palico. Izgledal je kot živeči leseni meč. Počasi se nam je približeval. Kot kaže, nas je opazil. Ni mogel dvigniti roke, vendar je s palico v desni roki hodil proti nam. Bil je moj brat. Približala sem se in ga ogovorila. "Ja," je odgovoril. Tako starši kot jaz smo bili osupli – ostali smo brez besed.
 
【Strašen prizor pred očmi】
V parku Shukkeien je bilo ogromno zoglenelih trupel. Nekateri ljudje so prenašali nosila, na katerih je bilo nekaj, kar je izgledalo kot lesene palice. Ko sem bolje pogledala, sem ugotovila, da so to hudo sežgana trupla, ki izgledajo kot les.
 
 Takšna trupla so prinašali druga za drugo in jih naložili na mesto, kjer je ogenj uničil borov gozdiček pred parkom. Preden sem se zavedla, je kup postal zelo visok in na vrhu tega kupa je bila služkinja vrhovnega sodnika. Kadar so delili hrano, nam je ta gospodinja zmeraj dala paradižnike in rekla: "Na vrtu sem jih nabrala!" Pretreslo me je. Ko sem pomislila, da je ona med mrtvimi, sem se počutila obupno. Z vso močjo sem jo poskušala zvleči s kupa. Ožgana trupla so bila zlepljena skupaj. Ko sem jo poskusila na silo zvleči dol, mi je nekdo rekel: "Nehaj, saj so že vsi mrtvi. Nima smisla, da jih na silo trgaš dol."
 
Zvečer sem vzela s sabo posodo za kuhanje riža in podobno prtljago. Skupaj z očetom, ki je nosil mater na hrbtu, in bratom, ter z žensko, ki se je odločila vrniti domov na podeželje, ker se mož ni vrnil, smo šli do mosta Sakae. Ko smo z mosta pogledali proti Hirošimi, smo  videli vijoličen dim gorečih trupel, ki se je dvigal vse naokrog. Mati je na očetovem hrbtu sklenila roki in ponavljala budistično mantro: "Namandabu. Namandabu, namandabu.” Kadarkoli sem zvečer sama, se zmeraj spomnim tega prizora. Izjemno boleče je bilo. Naslednji dan smo vzeli vlak do mesta Kôtachi. Na tamkajšnji postaji nam je prišlo pomagat ogromno ljudi. Brata so hitro dali na tovornjak, ki ga je zapeljal do šole, kjer so ga oskrbeli in obvezali. Potem smo šli naravnost do hiše na podeželju.
 
【Bratova smrt】
Zjutraj 16. avgusta je moj mlajši brat prišel domov in zaklical:"Oj, oj, Japonska je izgubila!" Takoj sem šla k bratu, ki je spal v eni izmed sob v notranjosti hiše. Menila sem, da bratu, ki je bil v takšnem stanju, ne morem povedati: "Japonska je izgubila." Rekla sem: "Brat, vojna je končana. Japonska je zmagala." Ne vem, ali je brat verjel, da bi Japonska lahko zmagala, potem ko so nanjo vrgli takšno bombo. Ničesar več ni bil zmožen reči.
 
Grozno je bilo. V njegovih ranah so se vsak dan zaredili črvi. Nič ni mogel jesti in ničesar nismo mogli storiti zanj. Vsak dan se je rdeči del rane razširil. Ponekod je bila rana povsem črna, ponekod rjava, ponekod pa barve železa. Bilo je 19. avgusta, ko je rdeči del rane dosegel trebuh pod njegovimi prsi. 19. avgusta okrog enih je izgledalo, kot da si brat želi vstati. Res je, da si ljudje želijo vstati preden umrejo. Ko sem mu pomagala vstati, je s slabotnim glasom izrekel eno samo besedo: "Boli."
 
Odkar sem začela svoje pričevanje, bolečina celotne Japonske, ampak tudi bolečina Azijcev ubitih ob vdoru Japoncev in bolečina ljudi, ki so trpeli po vojni, sovpada s to bolečino mojega brata in zbada moje srce. Bratu nisem povedala zgodovinskega dejstva, da je Japonska izgubila. Menim, da bi morala umirajočemu človeku vsaj povedati resnico. Vendar sem bila konec koncev militaristično dekle. Tisti trenutek 7. avgusta zjutraj in dejstvo, da bratu 16. avgusta nisem mogla povedati resnice, ter beseda "Boli", ki jo je tik pred smrtjo izgovoril moj brat, so postali moje izhodišče. Čeprav je boleče, verjamem, da moram, dokler sem živa, te izkušnje ceniti in z njimi stopati v prihodnost.
 
【Kaj želim sporočiti】
Sedanji generalni sekretar zveze Nihon Hidankyo (Japonske zveze organizacij za žrtve vodikovih in atomskih bomb), TANAKA Terumi, mi je prinesel poročilo. Rekel mi je: "Prosim, udeležite se Posebnega zasedanja Združenih narodov o razorožitvi." Jaz sem odgovorila: "Ne želim si v Ameriko." Nakar je gospod Tanaka rekel: "Saj ste kristjanka? Pojdite v Ameriko – tamkajšnje vernice so na čelu gibanja."  "Mati in ravnateljica vrtca ste, ali ni tako?" je nadaljeval. Vendar mu sprva nisem dala odgovora. Čez noč sem potem prebrala tisto poročilo. Na zadnji strani poročila je bilo napisano "Živeti ali pozabiti". To pomeni: "Če živiš in molčiš, je to enako, kot da bi pozabil." Nedopustno je, da bi preživeli pozabili. Seveda sem menila, da je zato tudi molčati nedopustno.
 
Naslednje jutro, ko sem to nameravala povedati možu, mi je on prej rekel: "Prihranil sem nekaj denarja za potovanje v sveto deželo Izrael. Kaj če bi s tem denarjem šla v Ameriko?" Tako sem začela svoje pričevanje v Ameriki. Če dobro razmislim, imam občutek, da me je Amerika potolažila. Iskreno sočutni ljudje so me razumeli. Objeli so me in skupaj smo jokali – rekli so mi: "Skupaj se bojujmo za popolno odpravo jedrskega orožja". To je presegalo meje veroizpovedi. Bila sem del verske nevladne organizacije, vendar so me podpirali tudi drugi Japonci, ne glede na njihovo vero. Začenši z budisti sem dobila pomoč od raznovrstnih ljudi, kar je bilo zelo dobrodošlo.
 
Potovanje, na katerem podajam svoje pričevanje o Hirošimi, je tudi moja pokora. Če povzamem, stavek "Živeti ali pozabiti" mi je pomagal uvideti, da je za preživele molčanje nedopustno. Prav tako sem uvidela, da lahko v pogovorih z raznimi ljudmi, ki jih srečam, spoznam zgodovino. To ni le pretekla zgodovina, ampak je tudi zgodovina, povezana s sedanjostjo ter prihodnostjo. S tem lahko naredim prve korake k spravi. Ali ni premalo, če rečeš samo: "Žal mi je." Bilo žrtvovanih toliko življenj.
 
Čeprav sem bila le deklica, ki ni vedela nič o ničemer, menim, da imam določeno odgovornost, ker sem živela v tistem času. Žrtvovanih je bilo ogromno otrok. Na silo so bili preseljeni. Deklice so postale "tolažnice", prostitutke za vojake. Ti otroci, njihovi otroci, prav tako pa tudi njihovi starši, so postali žrtve. Vsa ta življenja so povezana.
 
Jaz bi morala umreti v središču eksplozije v Hirošimi. Tako moje zadnje sporočilo zadeva deveti člen japonske ustave. Ko sem bila v Maleziji, so mi rekli: "Japonska pacifistična ustava ni le vaša." “Temelje te ustave je postavila kri 20 milijonov Azijcev. Zato prosim, da jo cenite in varujete.” Zato moramo našo pacifistično ustavo kar najbolje izkoristiti. Neomajno bom spremljala današnje težave. Dokler živim, se želim nagovarjati k temu in skupaj z drugimi ljudmi iskati rešitve.
 
Prevod: Grega Razgoršek in Yûsuke Okumura
Pregled: Chikako Shigemori Bučar
Koordinacija prevajanja: NET-GTAS (Network of Translators for the Globalization of the Testimonies of Atomic Bomb Survivors)
  
 
 

Vse pravice pridržane. Nepooblaščeno razmnoževanje fotografij ali člankov na tem spletnem mestu je strogo prepovedano.
HOMEに戻る Top of page
Copyright(c) Hiroshima National Peace Memorial Hall for the Atomic Bomb Victims
Copyright(c) Nagasaki National Peace Memorial Hall for the Atomic Bomb Victims
All rights reserved. Unauthorized reproduction of photographs or articles on this website is strictly prohibited.
初めての方へ個人情報保護方針
日本語 英語 ハングル語 中国語 その他の言語