国立広島・長崎原爆死没者追悼平和祈念館 平和情報ネットワーク GLOBAL NETWORK JapaneaseEnglish
 
Select a language / Slovenščina(Slovene・スロベニア語) / Video testimonial (ogled pričevanja)
NAGAHARA Makoto (NAGAHARA Makoto)
spol moški  starost ob bombnem napadu 17 
datum posnetka 2005.11.29  starost v času posnetka 78 
kraj bombnega napada Hirošima(razdalja od hipocentra:2.5km) 
Hall site Državni spominski muzej miru za žrtve atomske bombe v Hirošimi 
sinhronizacija/
podnaslov
podnaslov 
Gospod Makoto Nagahara je bil v času napada 17-letni dijak Srednje šole Hirošima. Blisk, ki ga je zagledal med preverjanjem prisotnosti, je bil mešanica neštetih barv. Ob pogledu skozi vhod šole je videl številne poškodovane ljudi. Tudi oba starša sta bila izpostavljena eksploziji; oče je preminil še isti dan, mati pa mesec kasneje. Sedemnajst dijakov humanistične smeri se nas je zbralo na trati južno od dvonadstropne šolske zgradbe.
 
 
Stali smo v vrsti, medtem ko je učitelj zgodovine Zahoda,  Yomokurô Nakahara, preverjal prisotnost. Sam sem stal mirno, učitelj pa je klical imena, enega za drugim. Ker je bil hipocenter oddaljen 2.5 kilometra severozahodno, sem mu kazal hrbet. V nasprotni smeri sta se pred menoj razprostirala nebo in tla, gledal sem proti drugi šolski zgradbi. Nenadoma se je vse obarvalo v čudne barve. Tako se je začelo.
 
Čeprav sem rekel "čudne" barve, je bilo to, kar sem videl, rumeno, oranžno, rdeče, zeleno, modro - vseh barv in hkrati nobene. En blisk in vse pred menoj je bilo obarvano. Zaradi vročinske radiacije. K sreči je bila takoj za nami lesena stavba, ki nas je obvarovala pred neposrednim sevanjem. Ko se je vse pred nami obarvalo, smo se instinktivno pomaknili nazaj. Po treh ali štirih korakih smo zaslišali zvok, kot da bi nekdo z žago vlekel po kovini. Ta zvok se nam je naglo bližal. "Doseglo nas je!" sem pomislil. To je bil udarni val. Kot bi mi spodneslo tla pod nogami, me je sunek napol pokosil, napol pa sem se sam vrgel na tla. Nepremično sem ležal nekaj časa tako, kot sem padel.
 
Kmalu za tem se je iz dvonadstropne stavbe za nami zaslišal zvok podiranja - bobnenje in škripanje je trajalo kar nekaj časa. Ko je padel in se razbil še zadnji strešnik ali nekaj podobnega, je vse utihnilo. Nisem vedel, kaj se je zgodilo. Približno 10 cm pred menoj se je tresla samotna bilka trave, vsa v sivini. Razen tega nisem videl ničesar.
 
Po kakšnih dveh, treh minutah nepremičnega ležanja v tišini sem dvignil glavo. Pogled se mi je malce zbistril in sem videl štiri ali pet metrov naprej. Pametnejši od mene so tekli v posebej za tak primer zgrajeno bombno zaklonišče. Brez odlašanja sem jim sledil. Kakšnih pet ali deset minut smo mirno čakali, ampak zgodilo se ni nič več. Ko smo previdno izstopili, je bilo nebo spet modro in nihče ni vedel, kaj se je zgodilo. Pogledal sem naokrog in videl vrste hiš, ki so obdajale srednješolsko posest na južni strani, v smeri proti predelu Minami. Vse so bile nagnjene za približno 15 stopinj. Sprva smo mislili, da je v bližini padlo več večjih bomb, zato smo gledali, kje so luknje, ki bi jih pustile. Videli nismo niti ene.
 
Nekdo je zaklical: "Glejte tisto tam!" in kazal proti nebu. Ko smo pogledali gor, se je čez severno nebo ravno razprostiral gobast oblak. Zaklonišče smo zapustili le kakšnih pet, mogoče deset minut po zračnem napadu. Kopast oblak je med dviganjem rasel in se širil. Ponekod sem videl pobliske rdeče, modre ali zelene - tistih barv, ki jih že v začetku nisem znal opisati. Kot da bi se te barve razblinjale, so se tu in tam v oblaku pojavljali še pobliski rožnate in drugih barv. Stal sem kot pribit in gledal to čudo. Prav ničesar nismo mogli. Učitelj nam je dejal: "Ne zapuščajte šole. Vaša naloga je varovati šolsko območje." Tako smo ostali v priporu na območju šole nekje do poldneva.
 
【Vrste ranjencev】
Odšel sem do šolskega vhoda. Južno od šole je bila v mestnem predelu Ujina Prefekturna bolnišnica. Obrnjen proti bolnišnici sem pred šolo videl dobesedno neprekinjene vrste - stotine, tisoče ljudi. V razcapanih oblačilih ali kar goli, od glave do peta prekriti s pepelom, z ožgano kožo, ki je v kosih visela z njih, so v bolečinah takole držali roke. Jasno se spominjam, da so bili to starejši, ženske in otroci. Še ena stvar, ki mi je ostala v spominu, je tišina. Nihče ni jokal ali kričal, vsi so molče, počasi stopali proti bolnišnici. Ko sem jih gledal, sem pomislil, kakšno srečo imamo, da so naša oblačila cela. S prijateljem sva se spraševala: "Kaj se jim je zgodilo?"
 
Približno opoldne smo bili obveščeni: "Tisti, ki ste iz Hirošime lahko greste domov. Pravijo, da je mesto uničeno." Tako sem se tudi jaz odpravil domov. Šel sem do mostu Miyuki, ki sem ga nameraval prečkati. Severna ograja mostu je bila prevrnjena proti meni, južna pa je padla v reko. Videl sem ljudi - verjetno trupla - ki so nepremično ležala ob reki. Ko sem prečkal most, mi je pot zaprl vojaški policist in mi prepovedal vstop v mesto. "Tukaj ne moreš skozi. Pravkar sem sam poskusil, vse je v plamenih!" Ni mi preostalo drugega, kot da se vrnem nazaj. Z mostu sem proti severu res videl ogromen požar.
 
Pot iz predela Matoba do postaje Hirošima bi me vodila čez železniški most, ker pa so leseni pragovi zgoreli, ga nisem mogel prečkati. Odločil sem se, da grem skozi Matobo do mostu Enko. Celoten predel je pogorel, ostal je le pepel. Med prečkanjem mostu Enko sem pogledal v reko ter pod mostom videl posamezna trupla in skupine treh ali štirih na kupu, ki jih je nosil tok. Gola telesa so na površju vode držali trebuhi, napihnjeni kot baloni. Pogled na trupla, ki jih je počasi nosil tok, se mi je globoko vtisnil v spomin. Končno sem se približal postaji Hirošima, ker pa nisem mogel vstopiti, sem se spet odpravil daleč naokoli, do Vzhodnega vojaškega vadišča.
 
Zaradi nevarnosti zračnih napadov je bilo vsakemu meščanu določeno zbirno mesto za evakuacijo. Za nas iz predela Teppô je bila to osnovna šola v predelu Midorii. Zgodilo se je ravno, ko sem šel mimo svetišča Nigitsu, na poti do evakuacijskega centra. Ko sem hodil ob reki, sem slučajno pogledal na nasprotni breg in tam videl svojo mater. V času eksplozije je bila sama doma. Le korak stran od hiše je sključena čistila pred kuhinjo, ko se je glavni del hiše zrušil. K sreči se je okoli nje zaprla trikotna sobica iz padlih zidov in utrpela ni niti praske.
 
Oče je bil ravno skupaj s študentom iz Malezije na poti proti svoji šoli, od študentskega doma za vzhodnoazijske študente na izmenjavi. Ker je bil na cesti, je bil verjetno neposredno izpostavljen eksploziji in težko ranjen - udarni sunek ga je moral praktično odnesti. Zaradi požara na mostu Meiji je bil najden mrtev, popolnoma počrnel. Njegove roke in noge so bile popolnoma zoglenele, zato je bilo zelo težko najti posmrtne ostanke. Iz zoglenele postave nismo mogli razbrati niti znanega obraza.
 
Dan ali dva kasneje so se požari polegli in šola je poslala uslužbence, ki so prijazno pomagali z iskanjem pogrešanih. Presenečen sem bil, da so očeta našli kljub njegovem neprepoznavnemu stanju. Eno po eno so obračali trupla, da bi videli obraze. Našli so le zaponko na pasu, za katero so menili, da pripada mojemu očetu. Sam sem jo prepoznal kot njegovo in tako potrdil očetovo identiteto ter da je umrl 6. avgusta, na dan eksplozije.
 
Kar se tiče mlajšega brata pa… 8. avgusta sem se prvič ponovno vrnil domov. Hiša je v celoti pogorela. Pustil pa nam je sporočilo na kosu preostalega lesa, napisano verjetno z ogljem: "Yutaka sem v redu. Grem v vas Shiwa." Mati je naslednji dan prejela očetov pepel in se napotila v smer vasi Shiwa.
 
Brat je bil torej v redu, še vedno pa nisem vedel ničesar o mlajši sestri. Slišal sem, da so bile učenke, ki so bile mobilizirane za pomoč pri odstranjevanju stavb, poslane na otok Ninoshima, zato sem se odpravil v pristanišče Ujina. Tam sem našel v elegantni pisavi spisan skoraj dvesto metrov dolg seznam ranjencev sprejetih na Ninoshimo. Med imeni je bila tudi Nobuko Nagahara, moja sestra. Takoj sem se vkrcal na vojaško barko in jo res našel na otoku. Uboga revica je bila spredaj popolnoma prekrita z opeklinami.
 
Po le eni uri sem šel do vojaškega zdravnika. Dejal mi je: "Utrpela je grozljive opekline, če je mati živa in zdrava, je najbolje, da jo pripeljete sem." Tisti dan sem ostal le še eno uro in sestri med poslavlanjem obljubil, da bom naslednji dan pripeljal mater. Takrat sem jo videl poslednjič. Čeprav je bila počrnela od ognja in se ji je tanka koža luščila, se spominjam, da je imela neizmerno jasne oči. Naslednji dan sem odšel do Shiwe in skupaj z mamo sva se ponovno odpravila v pristanišče.
 
V tem kratkem času se je Ninoshima očitno zapolnila z žrtvami eksplozije. Videla sva novo obvestilo: "Ranjenci z Ninoshime so bili premeščeni na lokacije ob obali okrog Hirošimskega zaliva. Prehod na otok je prepovedan." Poskušal sem se pogovoriti z vojaki, a zaman. "Tako je kot piše, na otok ne morete." Verjela sva obvestilu in odšla iskat sestro v bližnja mesta ob obali, od predela Tennô v mestu Kure, pa vse do mesta Ôtake. Nešteto zbirnih centrov je bilo pripravljenih v templjih in osnovnih šolah.
 
Moja sestra je bila vendarle na Ninoshimi. Med mojim prvim obiskom je bila poleg Nobuko tam še ena dijakinja iz druge šole, ki jo je oskrbovala njena mati. K sreči sem ji za vsak slučaj pustil naslov naše hiše v predelu Ushita. Nekomu, ki je bil napoten v Hirošimo, je prijazno zaupala sporočilce za nas - napisano na strgan ovitek za jedilne palčke. "Vaša hči je 17. avgusta preminila. Bila je močna, pogumno se je borila z bolečinami." "Videlo se je, da je želela še enkrat videti svojo mater.”  Takšno sporočilo sva dobila. "Ah, pa je le bila tam," sem si mislil. Skupaj s sporočilom sva prejela še pramen las. Predno sem lahko pramen končno položil v družinski grob namesto pepela, je minilo še mnogo časa. To je sestrina zgodba.
 
Dodam naj še, da je mater smrt hčerke neizmerno užalostila. Takrat smo se odselili iz hiše v Ushiti. Preselili smo se v hišo daljnega sorodnika, ki ni zgorela, ker je bila na vzhodni strani hriba Hiji. V eksploziji pa je vseeno odneslo streho, zato je deževalo v notranjost. Sorodniki so nam dovolili ostati, a mati je padla v globoko depresijo. Predvsem jo je potrlo, da ni imela priložnosti poslednjič videti Nobuko. Prvega septembra je nenadoma dobila visoko vročino. Mati, ki je eksplozijo preživela brez ene same praske, je imela akutno levkemijo. Padla je v nezavest in tiho preminila 4. septembra.
 
【Sporočilo gospoda Nagahare】
Atomske bombe, vse jedrsko orožje bi morali nujno uničiti. Tega se dobro zavedamo, a ko ima človek enkrat znanje, ga želi - ne glede na njegovo naravo - uporabiti, za dobro ali zlo.Vse jedrsko orožje za množično uničevanje, še posebej v vojaške namene, bi morali za vselej odpraviti z mednarodnimi sporazumi. Hkrati bi morali ustanoviti mednarodno organizacijo za nadzor nad jedrskimi raziskavami. To bo verjetno težko izvedljivo v času mojega življenja. Menim pa, da bi morala do rezultatov priti generacija sedaj še zelo mladih otrok.
 
Jasno je, da vojna ne bi smela biti odgovor na karkoli. Sprva je bil to napad, katerega cilj je bil končati vojno, ki jo je začela Japonska. Vsekakor ne moremo odobravati ameriškega napada z atomsko bombo, vendar je bila le-ta odgovor na vojno, ki smo jo začeli Japonci. Tako kot ljudje ne moremo sobivati z jedrskimi bombami, ne moremo sobivati z vojno. Želim, da mlajše generacije razumejo, da vojna ne reši prav ničesar.
 
 
Prevod: Jerneja Erjavec in Petra Jaklin
Pregled: Chikako Shigemori Bučar in Barbara Rovan
Koordinacija prevajanja: NET-GTAS(Network of Translators for the Globalization of the Testimonies of Atomic Bomb Survivors)
  
 
 

Vse pravice pridržane. Nepooblaščeno razmnoževanje fotografij ali člankov na tem spletnem mestu je strogo prepovedano.
HOMEに戻る Top of page
Copyright(c) Hiroshima National Peace Memorial Hall for the Atomic Bomb Victims
Copyright(c) Nagasaki National Peace Memorial Hall for the Atomic Bomb Victims
All rights reserved. Unauthorized reproduction of photographs or articles on this website is strictly prohibited.
初めての方へ個人情報保護方針
日本語 英語 ハングル語 中国語 その他の言語