国立広島・長崎原爆死没者追悼平和祈念館 平和情報ネットワーク GLOBAL NETWORK JapaneaseEnglish
 
Select a language / Slovenščina(Slovene・スロベニア語) / Video testimonial (ogled pričevanja)
AOKI Shigeru (AOKI Shigeru)
spol moški  starost ob bombnem napadu 20 
datum posnetka 2012.10.13  starost v času posnetka 87 
kraj bombnega napada Nagasaki(razdalja od hipocentra:2.2km) 
Hall site Državni spominski muzej miru za žrtve atomske bombe v Hirošimi 
sinhronizacija/
podnaslov
podnaslov 
AOKI Shigeru, takrat star 20 let. Bil je v kraju Higashi-kita-gô, ki je od hipocentra eksplozije oddaljen približno 2,2 km. Delal je v delniški družbi Težka industrija Mitsubishi, ki je imela tovarno orožja v predoru Sumiyoshi. Sredi noči so na reševalni vlak vkrcali veliko ranjencev in jih odpeljali do zbirališča za prvo pomoč v mestu Isahaya. Človeštvo bi bilo uničeno, če bi se začela vojna z uporabo jedrskega orožja. Da bi posredoval sporočilo o grozoti jederskega orožja, predava v osnovnih in srednjih šolah o svoji izkušnji.

【Življenje pred atomsko bombo】
Rodil sem se in odraščal v mestu Ōmachi, ki je v okraju Kishima prefekture Saga. V Kishimi je rudnik premoga. Končal sem višja letnika srednje šole in na pobudo očeta, namesto da bi se zaposlil v rudniku premoga, odšel v mesto ter se zaposlil v tovarni Morimachi, orožarne Nagasaki, delniške družbe Težka industrija Mitsubishi. Tovarna Morimachi je tukaj. To je bilo pred bombardiranjem. Od 1945 naprej so tam delili oblačila in podobno. Vendar je tudi pri družini, pri kateri sem imel sobo, primanjkovalo hrane, zato sem jim dal ves svoj delež, da so si lahko pomagali pri nakupu hrane.

【9. avgust】
Šestega avgusta sem v časopisu prebral, da je bila bomba, ki so jo vrgli na Hiroshimo, nove vrste. Vendar sploh nisem pomislil, da bi jo vrgli tudi na nas. Devetega avgusta sem delal v predoru Sumiyoshi. Predor je bil širok približno 6 metrov, v višino je meril od 2 do 3 metre. Ponekod je v predor puščal dež, zato so na tista mesta pritrdili pločevinske plošče. Predor je bil dolg 300 metrov in je bil ravno vzporeden z mestom, kamor je padla bomba, zato smo čutili sunkovit pritisk z obeh strani. Ni bilo, kakor da bi skozi zapihal veter, ampak je pritisnilo z obeh koncev predora. Pločevinske plošče so gromko padale s sten. Znotraj predora je seveda zmanjkalo elektrike in nastala je popolna tema.Jaz sem plezajoč zapustil tovarno. Ko sem izstopil iz predora, sem videl, da je na približno desetih kmetijah izbruhnil požar.

Nisem vedel, da je bilo to zaradi eksplozije atomske bombe. mislil sem, da so spuščali zažigalne bombe na posamezne hiše. »Saj ni mogoče, da bi tako točno zadeli«, sem si mislil in zaprepaščeno gledal. Kmalu zatem je iz sosednjega ženskega doma kriče pritekla ženska. Težko jo je opisati, ampak namesto da bi ji lasje plahutali za hrbtom, je bilo, kot da bi ji pokončno štrleli na vse strani. Kako naj bi temu rekel, težko je najti besede. S takimi skuštranimi lasmi je pritekla. V ženskem domu sta bili dve dekleti iz mojega rojstnega kraja Ōmachi v okraju Kishima, ki sta bili članici prostovoljnih enot.

Ena izmed njiju, ki je imela na bledem bedru 10 cm dolgo odprto rano, mi je pritekla naproti. V domu je bila gospa štiridesetih let. Prosila jo je, če bi pomagala očistiti rano, in ji izročila opremo za prvo pomoč. Takrat je pritekel znanec iz tovarne iz mesta Ōhashi, ves pokrit s pepelom,  rekoč, da je matična tovarna popolnoma uničena in da nujno potrebujejo pomoč. Potem se je naslonil na steno, počasi zdrsnil in se sesedel. Rekel je samo, da je tovarna vsa porušena, in zavzdihnil. Odločili smo se, da gremo na pomoč do tovarne Ōhashi po poti z zadnje strani. Najprej smo srečali učence prvega ali drugega letnika nižje srednje šole. Srajc niso imeli tako hudo raztrganih, bile so pa čisto črne, kot da bi bile pokrite s pepelom. Gledal sem, kako so nam hitro in molče tekli naproti.

Ko sem jih pogledal, sem videl, da so imeli zelo  nenavadne glave. Od tu navzdol so bile ponekod rdeče od opeklin, na vrhu glave je pa izgledalo, kot da bi imeli črn krožnik ali nekaj podobnega. Samo ta del je ostal. Spodnji deli glave so bili ožgani. Zelo nenavadno se mi je zdelo in sem se spraševal, zakaj je bil njihov videz tak. Ko smo prišli na razdaljo 200 ali 300 metrov do matične tovarne, je bilo tam približno 10 žensk, ki so iztegovale roke pred seboj. Poskušale so se premikati, vendar jim ni uspelo, zato so se gugale. Njihovi obrazi so bili tako zatečeni, tudi veke so imele zatečene in so jim visele navzdol. Skozi špranjo med visečimi vekami so pogledale proti nam in s kretnjami prosile, če jih kdo pozna, naj jim pomaga. Med kretnjami so govorile »Ah, zebe me. Oh, zebe.« Naša naloga je bila reševanje ljudi iz matične tovarne, zato smo šli naprej. Upravitelj tovarne je bil prvi tehnični poročnik mornarice. V obraz je bil čisto bled ter se je ves tresel. Pa vendar je vojak, sem si rekel. Usedel se je na stol in dal natančna navodila: »Toliko in toliko ljudi je v prvi tovarni, toliko jih je v tovarni za sestavljanje, toliko jih je na tem in tem kraju, ne se obremenjevati z mrtvimi, samo žive spravite na cesto pred tovarno. « Žive smo na nosilih prinesli ven. Cesta je bila na sredini asfaltirana, na obeh straneh pa obdana s travo. Ranjence smo postavili v vrste na travo.

【Opolnoči v Isahayo】
Vojak iz mornarice je rekel, naj vse ljudi, ki so se zatekli v predor, odvedemo na grič. Kolikim sem jaz pomagal, da so se vzpeli? Tisti, ki so vsaj malo lahko hodili, so se plezajoč povzpeli na grič. Ko se bo znočilo, bo prišel reševalni vlak in se ustavil pred predorom. Zato so ukazali, naj vse ranjence spustimo dol z griča. Ko smo se odpravili spuščat ranjence do predora, so tudi sami dojeli, kaj se dogaja, in iz teme zaklicali: »Tu smo, tu smo«. Ko smo peljali ranjence proti trgu, sem iz smeri tal v temi zaslišal glas ženske, ki me je klicala. »gospod Aoki, gospod Aoki«. Ko sem jo vprašal, kdo je, mi je odgovorila, da se piše Baba in da je hči novega oddelčnega direktorja. Kot prostovoljka je delala na istem kraju kot njen oče. Kadar smo mi delali podnevi, so oni delali v nočni izmeni.

Poskušali smo jo natovoriti na reševalni vlak. Ponavadi med vlakom in peronom ni razlike v višini in se ga zlahka natovori, a ker ni bilo perona, ni bilo lahko ranjencev dvigniti in jih spraviti na vlak. Mislim, da je reševalni vlak odpeljal okrog 1. ali 2. ure  ponoči. Pot do Isahaye običajno ne traja niti 30 minut, vendar ko smo prispeli, je sonce že vzšlo. Bilo je okrog 8. ali 9. ure. Ko smo prispeli na železniško postajo, je tam čakalo Žensko združenje Državne obrambe z lesenimi vrati v rokah. Ranjence so dale na deske in odnesle v prostor,podoben dvorani, ter jih položile na rogoznice, spletene iz riževe slame.

Zraven deklice, ki sem jo jaz pripeljal, je bil učenec, najbrž petega razreda državne osnovne šole. Na glavi mu je zijala rana in vidni so bili celo možgani. Z njim je prišel starejši brat iz prvega ali drugega letnika nižje srednje šole. Poškodovan deček je kričal »Hitro, pokliči mamo,« »Pokliči očeta« in tako naprej. »Preglasni ste, ne morem spati,« se je nekdo pritožil.  »Pripelji očeta ali mamo,« je mlajši brat kar naprej govoril starejšemu. Medtem sem jaz zaspal. Ko sem se zbudil, je bil deček že mrtev. Deklica, ki sem jo pripeljal, mi je rekla: »Gospod Aoki, prosim, dvignite me, ker me telo povsod boli«. Nežno sem jo dvignil. Ko sem potresel njeno oblačilo, so iz njega padli koščki stekla. Pomislil sem, da je ležala na koščkih stekla, in zmrazilo me je po celem telesu.

【S someščanko na podeželje】
Tam sva prespala noč in se nato vrnila v tovarno. Ko sva prispela do tovarne, je dekle s porezanim bedrom reklo: »Gospa Azuma je zgorela v sobi. Mrtva je in vsa črna.« »Bom šel pogledat,« sem rekel in šel. Ne vem zakaj, zgornja polovica telesa je bila zoglenela, spodnje polovice pa ni bilo nikjer. »Res je to kabinet gospe Azuma,« je trdila, zato smo sklepali, da so to ostanki gospe Azuma, in jo upepelili. Ostanke sva odnesla na njen dom na podeželju, razložila, kaj se je zgodilo, in ko ni bilo dvomov, predala ostanke. Družina Azuma je nato bruhnila v jok. Njihov jok naju je zelo presunil.

Dekletu, ki je prišlo z mano in je imelo rano na bedru, so govorili: »Ti si še dobro, še dobro.« Najprej se mi je zdelo, kot da jo tolažijo. A kar hitro so tisto postale besede zavisti. Jaz sem tako čutil, morda je tudi dekle tako čutilo. »Vrniva se, vrniva se,« je reklo dekle, zato sva zapustila dom gospe Azuma. Sam sem se vrnil v tovarno. Nato sem opoldne po radiu med zgorelimi ruševinami glavne tovarne slišal cesarjevo kapitulacijo. Ko sem pod hreščečim zvokom slišal, »Pretrpeli smo nevzdržno, prestali smo neznosno…«, sem pomislil, »Izgubili smo.«

【Zdravstveno stanje】
V tistih časih smo vodo za umivanje obraza in zob prinašali od zunaj na dvorišče v umivalni skledi. Medtem ko smo voščili dobro jutro, smo si z roko pogladili lase in vprašali: »Ali je v redu?« To je bil jutranji pozdrav. Vsako jutro sem tako pozdravil, da bi preveril, ali mi lasje izpadajo. Ko sem si umil obraz v skledi in je voda postala motna, sem strmel in razmišljal: »Tako umazan sem bil?« Naslednji dan, ko sem si v umivalni skledi umil obraz, je na gladini plavalo veliko malih dlačic. Ko sem bolje pogledal, so bile to obrvi. Ker sem bil ostrižen na balin, se nisem zavedal, da so mi lasje izpadli, a v tistem trenutku sem to dojel. Približno takrat sem dobil drisko. Ljudem tega nisem govoril, a sem si mislil, da sem imel še kar srečo in mi ni bilo hudega, saj so drugi imeli opekline ali poškodbe.

Vendar so tudi meni začeli izpadati lasje in dobil sem drisko. Proti koncu leta so mi začele krvaveti še dlesni. Pred novim letom sem se vrnil na podeželje, kjer so me pregledali. Rekli so mi, da takih simptomov še niso videli, a ker so mi krvavele dlesni, so sumili, da imam tuberkulozo. Zato sem nekaj časa počival. Ker pa nisem hotel samo počivati, sem šel delat v rudnik. Mislim, da me v običajnih  pogojih ne bi vzeli na delo. Ne vem, koliko belih krvničk sem imel, vendar mislim, da je bilo stanje kar slabo. Zbolel naj bi za tako imenovano “boleznijo bura bura”. Kljub temu, da so mi dali delo v rudniku, sem moral večino časa počivati, tako da nisem imel niti prihrankov.

Telo mi je otrdelo in nisem mogel delati. Do te mere sem bil otrdel, da vratu niti malo nisem mogel premakniti. To se je zgodilo, kadar sem se utrudil. Takrat mi ni bilo niti do tega, da bi govoril, kot da bi bil depresiven. Zato sem se preselil sem. Od takrat sem živel v mestu Funabashi. Bilo je govora o organizaciji Združenja preživelih atomske eksplozije in povabili so me, da se pridružim. Takratni vodja je imel razne skrbi in prosili so me, ali bi lahko pomagal. Ker je žena tudi nekaj malega delala, sem začel pomagati pri združenju.

【Želja po miru】
Moje domače mesto Narashino je v prefekturi Chiba prvo postalo mesto miru. Letos je praznovalo 30. obletnico. Jaz sem v Narashinu pripovedoval o svojih izkušnjah na vseh sedmih nižjih srednjih šolah. Osnovne šole so izrazile željo, da predavam tudi pri njih, zato sem šel pripovedovat na štiri. Različne organizacije so me prosile, da bi predaval, in predaval sem tudi tam. Najprej so bili spomini, kot na primer na upepelitev gdč. Baba, upepelitev dekleta s podeželja, da ni imelo nog ipd. Razni spomini so se vračali. Zato se mi je zgodilo, da so mi med pripovedjo začele teči solze. Ustavil sem se sredi govora, naredil premor in si šel umit obraz in šele potem nadaljeval s pripovedjo.Nisem hotel več nadaljevati s tem.

A ko sem spet in spet pripovedoval, nisem več jokal med pripovedjo. Prišel sem do zaključka, da bi raje kot govoril o miru želel sporočiti grozote jedrskega orožja. Tudi ljudje, ki so preživeli atomsko bombo, so kasneje umirali ali trpeli za stranskimi učinki kot jaz, čeprav sem bil v predoru. Vodikova bomba, s katero so izvedli eksperiment na atolu Bikini, je bila 1000-krat močnejša od Hiroshime in Nagasakija. Rusija, takrat Sovjetska zveza, naj bi imela vodikovo bombo, ki je 3600, 3800-krat močnejša. Če je tako, bi par eksplozij zadostovalo za popolno uničenje Japonske. Ker me skrbi, da obstaja nekaj takega, se tudi sam izobražujem in sem še vedno dejaven pri širjenju miru. Najprej je treba prenehati z uporabo jedrskega orožja. Ker uporaba jedrskega orožja pomeni vojskovanje, je potrebno prenehati z vojnami. Če bi uporabljali jedrsko orožje, bi iztrebili človeštvo. Če bi Rusija in Amerika res stopili v vojno, ne bi bilo več sveta. Da se kaj takega ne bi zgodilo, po svojih močeh počasi nadaljujem s svojimi pričevanji.

Priča: AOKI Shigeru
(v času snemanja 87 let)
Načrtovanje in produkcija:
Narodna mirovna spominska dvorana za žrtve atomske bombe v Hirošimi
Produkcija: TSS Production
Prevod: Mishela Atanasovska in Nina Pavletič
Pregled: Chikako Shigemori Bučar in Barbara Rovan
Koordinacija prevajanja: NET-GTAS (Network of Translators for the Globalization of the Testimonies of Atomic Bomb Survivors) 
 
 

Vse pravice pridržane. Nepooblaščeno razmnoževanje fotografij ali člankov na tem spletnem mestu je strogo prepovedano.
HOMEに戻る Top of page
Copyright(c) Hiroshima National Peace Memorial Hall for the Atomic Bomb Victims
Copyright(c) Nagasaki National Peace Memorial Hall for the Atomic Bomb Victims
All rights reserved. Unauthorized reproduction of photographs or articles on this website is strictly prohibited.
初めての方へ個人情報保護方針
日本語 英語 ハングル語 中国語 その他の言語