V času bombnega napada je bil star 13 let.Takrat se je nahajal v Minami-machiju, približno 2 kilometra od hipocentra eksplozije.Zaradi opeklin mu je otekel obraz, oči in usta, tako, da ni mogel piti niti vode.Oče in starejši brat sta ga rešila iz bolniške postaje na Ninoshimi tik pred gotovo smrtjo.Da zakrije sledove opeklin, nosi dolge rokave tudi poleti, in nikomur ne pove, da je eden preživelih napada atomske bombe.Ogromno ljudi je trpelo zaradi atomske bombe.Odločno je proti uporabi jedrskega orožja.

【Življenje pred napadom】
Obiskoval sem šolo v kraju Higashi-machi, kjer sem zaključil državno osnovno šolo Kan'on.Nato sem postal eden izmed 17 dijakov, ki so uspešno opravili sprejemni izpit za prefekturno trgovsko šolo Hiroshima.Takrat sem prebival v Nishi kan'on-machi.Naša družina je bila številčna. Skupaj z očetom, mamo, starejšo sestro in bratom ter mlajšimi brati nas je bilo 8.Oče je bil zaposlen, mati pa je delala na domu. Spomnim se, da je izdelovala opravo za kendo.Sestra je delala v tovarni konzerv, ki se je nahajala na vogalu glavne ulice v Kan'onhon-machi.Brat je delal v tiskarni za vozovnice na postaji v Hiroshimi,zvečer pa je hodil v večerno šolo.Nikoli se nismo dodobra najedli.To je bilo vojno obdobje, zato verjamem, da je bilo za vse enako.Takrat sem tudi hodil v vojaško skladišče in čistil orožje.Predvsem se spominjam, kako sem hodil v Ujino, kjer sem z ladij raztovarjal sladkor in ostali tovor.Mislim, da takrat ni bilo dovolj časa za učenje.

【6. avgust】
Tako kot običajno sem na poti v šolo prečkal most Kan'on.Ko je utihnil opozorilni alarm, smo se vsi zbrali na športnem igrišču.Takrat je priletel B29.Med spuščanjem belega oblaka se je bližal B29.  Učenci so govorili "Joj, to je B29! B29 je!" in ga gledali.Iz letala je padla tako velika, popolnoma rdeča krogla. Popolnoma rdeča. Izgledala je kot živo rdeča krogla brez svetlobe okoli.Tako jo gledam in gledam, kako se veča in potem svetloba! To je bilo vse,kar sem videl.Ko sem se zbudil iz nezavesti, je bil svet okrog mene popolnoma temen, tako kot sredi noči. V zrak sta se dvigala dim in prah.Ko se je vse to poleglo in postalo svetlo, sem se znašel sedeč v preobrnjeni tribuni.Ne vem, ali sem se tja zatekel sam ali me je odneslo.Zadnji del glave me je bolel, in ko sem se je dotaknil z roko, sem imel občutek, kot da čutim mehak tofu.Roko sem približal obrazu in videl, da je otekla.Ker takrat še nisem imel tako oteklih oči, sem lahko videl okrog sebe.Ozrl sem se po športnem igrišču, a nisem videl skoraj nikogar od svojih prijateljev.Ko se danes spominjam tega, mislim, da me je vendarle odbila sila eksplozije.Dogodkov tistega dne se ne spominjam najbolje.

Če dobro pomislim, sem se s trdnim namenom, da preživim,odpravil proti glavni ulici.Ne vem, kdo je bil, spominjam se le, da sem nekoga držal za roko.Ne vem, ali je bila ta oseba učenec, moški ali ženska.Mislim, da je rekla, da me bo pospremila do Ujine.Med hojo so mi zatekli obraz in oči, zato nisem mogel videti okolice Ujine.Veliko število ljudi naj bi prišlo tja.Veliko je bilo takih, ki so bili tako kot jaz izpostavljeni svetlobi ali pa jim je odstopila koža.Združenje žensk je delilo riževe kepice,a so bili moj obraz in usta tako zatečeni, da jih nisem mogel jesti.

【Stanje na Ninoshimi】
Na Ninoshimi sem ležal v skladišču, ne vem ali na deski ali na slamnati podlogi.Ostal sem tam, dokler me nista rešila oče in starejši brat.Nisem bil sposoben delati.Vil se je oduren smrad.Slišal sem glasen vik in krik "Na pomoč!"Takratno stanje je bilo kruto, nemogoče ga je opisati z besedami.Zaradi zatečenega obraza in ust nisem mogel niti piti niti jesti.Tudi če mi je kdo ponudil vodo, je nisem mogel piti.Ko me je oče prišel iskat, nisem čutil ne smradu ne bolečine,zdelo se mi je, kot da sem korak stran od smrti.Nisem pričakoval, da me bo kdo prišel iskat. Moje ime je bilo Hoshiyama Motoji in ko sem slišal, da nekdo blizu kliče "Motoji",sem bil rešen, čeprav se ne spomnim, ali sem odgovoril ali zakrilil z rokami.Ko smo z majhno ladjo prečkali morje, je nad nami letelo vojaško letalo Grumman.Spomim se, kako se je ladja zamajala, ko je nekaj padlo z letala.Nato smo se peljali do Ushite.Mislim pa, da smo se peljali z velikim vozom, ki so jih takrat imeli na Japonskem.Nato sem izgubil zavest. Mislim, da se mi je povrnila po 2, 3 dneh.

【Družina me je negovala】
Spomnim se, da sem bežno slišal cesarjev govor po radiu, ko se je vojna končala 15. avgusta.Ker sem takrat spal, ne vem točno, kaj se je dogajalo okoli mene.Seveda se je dogajalo mnogo stvari. Tudi moje brate je skrbelo zame.Ker takrat ni bilo zdravil, so prinesli travo,jo dali na kup in tolkli s kamnom, da so iz nje iztisnili tekočino, s katero so me namazali.Samo to zdravilo je obstajalo.Spominjam se, da so se moji bratje trudili, ko je trave zmanjkalo,in jo odšli iskat daleč stran.Bolnišnic ni bilo. Vse bolnišnice znotraj mesta so bile namreč porušene.Pa tudi energije obiskati bolnišnico nisem imel.

【Vrnitev domov v Korejo】
Decembra smo se v Korejo vračali z majhnim ribiškim čolnom. Ker smo šli v Shimonoseki, smo za vožnjo porabili približno 24 ur.V Shimonosekiju se je zbiralo veliko ljudi.Za vstop na ladjo proti domu je bilo potrebno čakati v vrsti.Tam je bilo pristanišče Senzaki. Mislim, da smo tam čakali 2 do 3 tedne.Ker je bilo pristanišče majhno, ameriške bolniške ladje niso mogle priti blizu.Bile so ustavljene daleč na odprtem morju. Do teh smo se zapeljali z majhnim čolnom in se nato vrnili domov v Busan. 

【Življenje v Koreji】
Tudi po vrnitvi v Korejo zdravljenje posledic opeklin ni bilo enostavno.Moji bratje so govorili le japonsko in niso znali niti besedice korejsko.Težko so se naučili korejščine. V šolo niso nikoli hodili.Mislim, da tega niso mogli storiti tudi zaradi finančnih razmer.Ker smo bili velika družina, smo koruzo vedno pojedli kuhano z olupkom vred.Trajalo je 4 do 5 let, da so se opekline dokončno pozdravile.Čeprav govorim o zdravljenju na domu, sem si le mazal opekline z rdečim razkužilom.Če tega nisem storil, so se pojavili črvički. To rdeče razkužilo je bilo edino zdravilo.V tistem času je v Koreji bilo popularno nositi spodnjo majico z dolgimi rokavi, ki je segala do vratu.Na srečo sem tudi poleti nosil to belo spodnjo majico in delal.Ko sem se kopal, nisem šel v javno kopel, ampak v "dokutan",kopel za eno osebo.Bila je nekoliko draga, ampak sem vedno hodil tja.Bilo je zelo stresno.

Če sem se preveč naprezal, se mi je v nos  prikradel smrad,ki sem ga vohal, ko sem šel na Ninoshimo.Sedaj ni več tako, a takrat sem se vedno počutil nekoliko šibek.Če sem se prehladil, mi je smrad ostal v nosu.To se je dogajalo nekaj deset let.Najbolj sem sovražil poletje zaradi tankih oblačil. Takrat je bilo najhuje.Poročil sem se ob koncu Korejske vojne.Povedal sem, da sem žrtev atomske bombe in se poročil.Imam 3 otroke, 2 sinova in hčerko.Otroci k sreči ne nosijo posledic atomske bombe. Kakšna sreča.

【Posledice atomske bombe】
Še vedno imam mnogo bolezni.Visok krvni pritisk, sladkorno bolezen, okvaro žilnega sistema,simptome nevropatske bolečine in v določeni meri tudi simptome infarkta.Vsekakor jemljem veliko zdravil.Ko sem bil mlad, sem na vso moč delal za svojo prihodnost.Odkar sem se postaral in dosegel 70 let, mi je Japonska nudila veliko oporo.V Hiroshimi sem sedaj tretjič. Bil sem tudi v bolnišnicah v Osaki in Nagasakiju.Ko se postaraš, ti ne preostane drugega, kot da se zaneseš na Japonsko.Isto velja za mnogo korejskih žrtev atomske bombe.

Če govoriš o tem, da si žrtev bombnega napada, to vpliva na poroke otrok.V Koreji zdaj sicer ni ravno tako. A še vedno nisem nikomur povedal,da sem žrtev atomske bombe.Ker je preteklo nekaj deset let, so se sledovi opeklin rahlo izboljšali,a nekoč so bili popolnoma črni.Ker je preteklo nekaj deset let, so se sledovi opeklin rahlo izboljšali,\Na nekoč so bili popolnoma črni.Tudi v tovarni pnevmatik sem se dodobra usposobil in delal.Poleg tega sem opravljal še druga dela.Bil sem zaposlen tudi kot ladjedelec.Bil sem tudi že inženir pnevmatskega kladiva za rudarjenje premoga.Opravljal sem razna dela in privarčeval denar.Nato sem v kraju Keisen v provinci Severni Chungcheong kupil zemljo in tam pričel s poljedelstvom.

【Sporočilo】  
Zaradi atomske bombe je moje življenje bilo polno bridkosti.Vendar se to ni zgodilo le meni.Žrtve na Japonskem in izven nje so tako kot jaz živele zelo težko življenje.Nikakor ne sme priti do svetovne jedrske vojne.Mislim, da običajna vojna ne povzroča takšnega trpljenja kot ga jedrska.Vsi skupaj združimo moči in se potrudimo, da ne pride do jedrske vojne. 
 

Prevod：Rozalija Stegnar in Nastja Pahor
Pregled：Chikako Shigemori Bučar in Barbara Rovan
Koordinacija prevajanja：NET-GTAS（Network of Translators for the Globalization of the Testimonies of Atomic Bomb Survivors)