国立広島・長崎原爆死没者追悼平和祈念館 平和情報ネットワーク GLOBAL NETWORK JapaneaseEnglish
 
Select a language / Slovenščina(Slovene・スロベニア語) / Video testimonial (ogled pričevanja)
FUJIMORI Toshiki (FUJIMORI Toshiki)
spol moški  starost ob bombnem napadu
datum posnetka 2014.10.8  starost v času posnetka 70 
kraj bombnega napada Hirošima(razdalja od hipocentra:2.3km) 
Hall site Državni spominski muzej miru za žrtve atomske bombe v Hirošimi 
sinhronizacija/
podnaslov
podnaslov 

Toshiki FUJIMORI, v času napada star 1 leto in 4 mesece. Doživel bombni napad v mestu Ushita-machi, 2,3km od središča eksplozije. Njegova starejša sestra Toshiko, ki je bila mobilizirana za rušenje stavb, se ni vrnila. Družina jo je večkrat iskala po središču in okolici eksplozije. Gore kamenja in obrežje reke s trupli šolark. Toshiko niso našli, za njo je ostala le torba. S posredovanjem osebne izkušnje bombnega napada in širjenjem te po svetu lahko dosežemo, da ne bo več vojn in jedrskega orožja. Pritegniti želi čim več ljudi.

【Družinske razmere pred bombnim napadom】
Dedek, starši, z mano vred 9 bratov in sester – bili  smo velika dvanajstčlanska družina. Imeli smo podjetje, ki je proizvajalo pohištvo. Bilo je tudi veliko vajencev; slišal sem, da je bilo kar živahno. Da smo bili preskrbljeni, je mama vzrejala piščance za jajca in gojila zelenjavo – buče, paradižnike, kumare ipd. Ker to ni zadostovalo, naj bi po hrano hodila k svojim staršem domov. V današnjem mestu Higashi Hirošima se nahaja naselje Shiwa-hori. Tam je bil doma materina družina. Najstarejša dva brata sta bila osnovnošolca, tako da sta bila z ostalimi šolarji evakuirana precej daleč od Hirošime. Dvojčici, rojeni tik pred mano, še nista hodili v šolo in sta bili evakuirani domov k materinim staršem. V družini je bilo 9 otrok. Z najstarejšo sestro sva bila narazen 20 let. V času bombnega napada je bila zaposlena na Uradu za komunikacije prefekture Hirošima. Druga najstarejša sestra, Yasuko, je hodila delat na ladijsko centralo Itsukaichija, zahodno od Hirošime.  Tretja sestra je bila v četrtem letniku Prve d kliške srednje šole mesta Hirošima. Četrta sestra je bila v prvem letniku. Tretja sestra je bila ob tistem času tudi mobilizirana v jeklarno Nihon seikō, kjer je izdelovala izstrelke za puške in podobno. Ravno 6. avgusta je bil v tem podjetju dan brez elektrike in tako je ostala doma.

【6. avgust】
6. avgusta sem se rahlo slabo počutil, zato me je mama odnesla v Poštno bolnišnico mesta Hirošima. Oglasil se je alarm, vendar pa je šlo za poizvedovalno letalo in ne za zračni napad ali karkoli podobnega. Alarm je utihnil po manj kot 30-ih minutah, malo čez 7.30. Tramvaji v Hirošimi so speljali in dela so se začela. Mama z mano na hrbtu je šla po bregu reke Kyōbashi proti bolnišnici. Tam sta tudi danes mostova Kōhei in Kanda. Menda je hodila med njima. Čeprav je bil alarm že preklican, se je zaslišala zvok bombnika B29. Mama je bila na preži misleč, da se bo nekaj zgodilo. V tem trenutku je bila odvržena atomska bomba, odjeknila je eksplozija in vrglo naju je v zrak. Med središčem eksplozije in nama z mamo je bila dvonadstropna stanovanjska hiša. Zaradi sence te hiše nisva bila direktno izpostavljena žarkom. Vrglo naju je in kotalila sva se dol po obrežju. Minilo je nekaj časa, ne vem, koliko, a jaz, ki sem bil na maminem hrbtu, sem se znašel na njenem trebuhu.  Ko me je vzela v naročje in se vzpela gor po obrežju, se je nad centrom Hirošime dvigal dim, del za nama pa je zajel ogenj.

Ni vedela, kaj storiti, begala je levo desno. Da bi se izognila ognju, je z mano zbežala na goro Ushita. Na pol poti gor je na ravnem nek star vojni spomenik narejen iz betona, ki obstaja še danes. Tja naj bi pobegnila pred ognjem. Bilo je grozljivo in mislim, da je bila čisto iz sebe. Na krajih, kjer so bili otroci na delu ali pa rušili stavbe, sta bila dim in ogenj, a ni mogla ničesar storiti. Nismo bili dogovorjeni, da se zberemo na gori Ushita, če se kaj zgodi. Vsak je prišel tja posebej. Dedek in tretja sestra, Misao, ki sta bila doma, sta se znašla med ruševinami, ko se je hiša podrla zaradi rušilnega sunka. Nekako sta se splazila ven, vsa prekrita z ranami, in v joku zbežala na goro. Najbrž sta mislila, da bosta varna, če pobegneta v gore. Čeprav sta se ločila, sta dedek in tretja sestra prišla na goro Ushita. Najstarejša sestra je delala na Uradu za komunikacije prefekture Hirošima, tako da je doživela bombni napad v stavbi, če se ne motim, 1,4km od središča eksplozije. Zaradi bližine središču eksplo ije se železobetonska stavba sicer ni zrušila, bila pa je notri popolnoma uničena in sestra je zbežala na goro Ushita. Tudi ona je prišla nepoškodovana. Druga sestra je bila v Itsukaichiju, tako da se tistega dne ni vrnila. Seveda se tudi četrta sestra, Toshiko, ni. Ostali štirje bratje in sestre so bili že prej evakuirani in niso imeli nobenih težav. Oče je delal na gradbenem oddelku blizu postaje Hirošima in povedal mi je, da se je vrnil, ko se je zvečerilo. Od dvanajstih družinskih članov so bili torej štirje evakuirani, osem jih je bilo izpostavljenih atomski bombi in dve se tega dne nista vrnili.

【Iskanje starejše sestre Toshiko】
Sedmega avgusta je ogenj še vedno tlel in dvigal se je dim. Najstarejša sestra Hidemi in oče sta šla v mesto poiskat Toshiko. Oče je Hidemi sicer to skušal preprečiti, ker je bilo nevarno, a je na vsak način hotela iti in tako sta se skupaj z očetom spustila v mesto. Kadar nam je mama pripovedovala o tem, sta se ji pridružila tudi oče in Hidemi. Toshiko sta iskala tik ob središču eksplozije, na mestu, kjer je 6. avgusta rušila stavbe. Na koncu sta se vrnila, ne da bi jo našla. Naslednji dan jo je z mano na hrbtu šla poiskat mama. Spet in spet so jo iskali, a niso našli njenega trupla. Ob blatni steni templja so našli torbe iz blaga, ki so jih mobiliziranci pustili tam. Da pripada ena Toshiko, so ugotovili po vsebini torbe. Mama je to torbo prinesla domov in jo vedno imela v hiši. Po smrti mame in očeta smo torbo in šolsko uniformo, ki jo je nosila na tisti dan, poklonili spominskemu muzeju miru v Hirošimi. Šolska uniforma je osupljivo majhna. Predvidevam, da se ni skrčila skozi leta. Res je majhna šolska uniforma. Po pričevanju Hidemi in očeta, ki sta na jutro 7. avgusta, odšla poiskat Toshiko, so bile gore ruševin in med njimi je ležalo veliko trupel. Ob oseki so se v suhi strugi in pesku prikazala številna trupla srednješolk. Kakorkoli, bil je grozljiv prizor. Nekateri ljudje so umrli z glavo potopljeno v cisterno z vodo za gašenje, medtem ko so poskušali priti do vode, kar je prikazano tudi na risbah. Krave in konji, ki so jih v tistem času uporabljali za transport, so tudi ležali naokoli. Ker je bil avgust, so se živali med razkrajanjem napihnile, bilo je res tragično. Pravili so mi, da stanja ni bilo moč ubesediti. Starša sta mi pogosto opisovala ognjene krogle in rumene plamene, ki so goreli ponoči. Takoj po atomski bombi ni bilo javne razsvetljave. Tako je v popolni temi gorel fosfor.

【Zdravstvene težave】
Vseh osmim družinskim članom v Hirošimi se je poslabšalo zdravje. Na primer, pojavile so se nam rdeče pike. Ne vem natančno, kaj je bil vzrok, ampak zgornji del telesa se mi je zagnojil in bil sem ves povit v povoj. Mislili so, da bom kmalu umrl. Vsem so izpadli lasje. Bili smo presenečeni, ampak tako je pač bilo. Niti nismo imeli pravega znanja, niti zdravila. Mislim, da je bilo toliko hujše, ker je bilo malo zdravnikov, ki bi poznali te simptome.

【Življenje po vojni】
Ker sem bil še komaj dojenček, se ne spominjam neposredno. Vseeno vem, da smo bili vedno lačni. V družini smo pogosto govorili o bučah. Če imaš vodo in sončno svetlobo, bo buča zrasla, kar pa ne pomeni, da bo okusna. Dandanes so buče res sladke in slastne. Takrat se je buča vsem gabila. Živeli smo življenje, v katerem ni bilo od hrane ničesar razen buč. Racionirani obroki so bili daleč od obilnega. Stari starši so imeli kmetijo. Zdi se mi, da je mati pogosto odhajala tja kupovat hrano. Takrat je bilo kupovanje hrane nadzirano, ni bilo neke pretirane svobode. Na primer, če so te dobili z rižem, so ti ga zasegli. Tudi jaz se tako spominjam. Spomnim se matere, ki je šla z vlakom do postaje Hachihonmatsu in pri starših dobila riž, ki ga je dala v nahrbtnik. Na poti domov so ji ga na vlaku pregledali in zasegli. Da bi si zagotovili hrano, smo morali vsi trdo garati.

【Vpliv na naslednjo generacijo】
Misao je rodila dva otroka. Okoli leta 1960 je prvorojenec zbolel za otroško paralizo. Misao je mislila, da je to verjetno zaradi atomske bombe. Z možem sta se odločila, da zagotovo ne bosta imela več otrok. Izkazalo se je, da so bile posledice bolezni prvorojenca blage. Nato sta imela še enega sina. Bila sta vzhičena, ko se jima je rodil popolnoma zdrav. Drugorojenec je pri štirih letih nenadoma zbolel in izgubil apetit. Misao je bila osupla, saj so se simptomi drugorojenca popolnoma ujemali z njenimi simptomi takoj po atomski bombi. Ustna votlina je bila otekla in iz dlesni mu je tekla kri. V Univerzitetni bolnišnici v Hirošimi so mu postavili nepričakovano diagnozo – akutna limfoblastna levkemija. Ker je v tistih časih taka diagnoza pomenila smrtno obsodbo, je bil za Misao to hud šok. Drugorojenec je kmalu dopolnil 5 let. Naslednje leto, pri šestih, je bil večkrat hospitaliziran. Pri 7 letih je pozimi, v prvem razredu, umrl. Tako zanj kot za njegovo družino je bila to težka bitka. Opis bitke z boleznijo Želel sem živeti, ki sta ga napisala Misao in njen mož, je bil izdan na dva načina; v knjigi, ki jo je uredil neki pisatelj, in v obliki slikanice. To je bilo v času, ko se je vpliv sevanja pri žrtvah atomske bombe pokazal pri naslednji generaciji, kar je postal tudi velik problem družbe.

【Preprečevanje ponovnih žrtev】
Čeprav je bilo nenavadno, je mati vsako leto 6. avgusta zbrala nas otroke in nam pripovedovala o svoji izkušnji. Ob drugih dnevih ponavadi ni govorila o tem. Materinem pripovedovanju so se pridružili tudi oče in sestre z njihovimi pričevanji. Te zgodbe znam na pamet. Takrat sem bil še osnovnošolec. Materi so vedno med pripovedovanjem po licih polzele solze. Vprašal sem jo, zakaj pripoveduje, če ji je tako hudo, da ji kar tečejo solze. Odgovorila mi je: »Zato, ker nočem, da bi tudi vi to doživeli«. Kot osnovnošolec nisem razumel, kako bi nas lahko njeno pripovedovanje obranilo pred tako izkušnjo. Ampak mislim, da je mati intuitivno razumela, da je s tem, ko nam je pripovedovala o atomski bombi, širila zavest o tem, da se to ne sme ponovno zgoditi in da bi z razumevanjem prenehali z metanjem bomb. Mislim, da sem pomen njenega pripovedovanja nam otrokom začel razumeti šele po upokojitvi.

Vsem preživelim je skupna zahteva, da ne bi ponovno prišlo do novih žrtev atomske bombe. To seveda pomeni, da je potrebno preprečiti jedrske vojne in se je potrebno znebiti vsakršnega jedrskega orožja. Razen uničenja jedrskega orožja ni nobenega zagotovila, ki bi preprečilo ponovne žrtve. Jedrsko orožje ne sme biti uporabljeno. Če se ga ne uporablja, se ga je potrebno znebiti. Ni nobenega drugega načina, ki bi obvaroval Zemljo pred tem. Še naprej želim ozaveščati z namenom, da se bomo enkrat res znebili jedrskega orožja. Obstaja pregovor, ki pravi: »Današnji poslušalec, jutrišnji pripovedovalec.« To pomeni, da bi osebe, ki so poslušale pričevanja preživelih, jutri ponesle te zgodbe drugim. Želimo, da bi se pričevanja o preživetju atomske bombe razširila. Mislim, da je predvsem ganljivo, ko preživeli pravijo, da ne sme priti do ponovnih žrtev, ne da bi mislili na maščevanje. Če bomo željo preživelih še naprej širili po svetu in se dotaknili src vseh, bomo lahko upali, da se bodo preprečile jedrske vojne in uničila jedrska orožja. Mislim, da nihče ne pričakuje, da se bomo kar takoj znebili orožja, ampak še vseeno bi rad ozavestil čim več ljudi.

 

Prevod: Lija Gantar in Katja Sluga
Pregled: Barbara Rovan in Chikako Shigemori Bučar
Koordinacija prevajanja: NET-GTAS (Network of Translators for the Globalization of the Testimonies of Atomic Bomb Survivors)

 
 
 

Vse pravice pridržane. Nepooblaščeno razmnoževanje fotografij ali člankov na tem spletnem mestu je strogo prepovedano.
HOMEに戻る Top of page
Copyright(c) Hiroshima National Peace Memorial Hall for the Atomic Bomb Victims
Copyright(c) Nagasaki National Peace Memorial Hall for the Atomic Bomb Victims
All rights reserved. Unauthorized reproduction of photographs or articles on this website is strictly prohibited.
初めての方へ個人情報保護方針
日本語 英語 ハングル語 中国語 その他の言語