国立広島・長崎原爆死没者追悼平和祈念館 平和情報ネットワーク GLOBAL NETWORK JapaneaseEnglish
 
Select a language / Slovenščina(Slovene・スロベニア語) / Video testimonial (ogled pričevanja)
TANABE Isano (TANABE Isano)
spol ženska  starost ob bombnem napadu 26 
datum posnetka 2003.10.27  starost v času posnetka 84 
kraj bombnega napada Hirošima(razdalja od hipocentra:1.2km) 
Hall site Državni spominski muzej miru za žrtve atomske bombe v Hirošimi 
sinhronizacija/
podnaslov
podnaslov 

TANABE Isano je bila v času eksplozije stara 26 let. Radioaktivnemu sevanju je bila izpostavljena, ko je bila v Hirosekitamačiju, oddaljenem 1,2 kilometra od hipocentra eksplozije. Gospa TANABE je bežala skozi ogenj, nanjo je padal črni dež. Za posledicami sevanja trpi še danes.
 
Kaj ste delali v času izpostavljenosti sevanju atomske bombe?
Takrat nisem bila zaposlena, mesec dni prej pa sem delala na stružnici v tovarni z orožjem.
  
Zakaj ste bili v Hirošimi? 
Prvega avgusta sem se vrnila v Hirošimo, ker je tašča sporočila, da je bolna in potrebuje pomoč. Toda zelo hitro se ji je stanje izboljšalo. Ker ji je bilo po treh ali štirih dneh že bolje, sem jo nameravala odpeljati na podeželje. Šestega avgusta zjutraj sva bili pripravljeni za odhod, a sva morali pomagati pri evakuaciji skupaj z moškimi člani družine, saj je bil tast zaposlen pri civilni zaščiti.

Trenutek izpostavljenosti sevanju ob bombardiranju in razdejanje po njem
V soseščini je bila deklica, stara 11 ali 12 let, ki mi je rekla "Tetka, tetka, grozno je." "Kaj se je zgodilo?" sem vprašala. "Slišati je bilo kot B 29. " "Ni B 29, saj je bil letalski alarm ravnokar prekinjen." "No, greva se skupaj igrat v hišo," sem rekla. Takoj za tem je nebo razsvetlil blisk. Hitro sem vstala in rekla: ''Bomba je padla, vsi noter!''.  V tistem trenutku sem začutila bolečino, kot da bi me nekdo v prsa zabodel z vročim nožem. Izgubila sem zavest. Ne vem, koliko časa sem bila nezavestna, a ko sem se zavedla, sem bila na temnem, tihem kraju. Poskusila sem se premikati, vendar je bilo težko. ''Čudno, kje sem?'' sem se vprašala in z rokami tipala okoli sebe. Začutila sem nekaj neprijetnega, sluzastega. Z rokami sem si pokrila obraz, ki je bil močno zatekel. Koža mi je visela z lic. Oče je vedno govoril, da če letalo B 29 odvrže bombo na Hirošimo, naj se vrnem kolikor hitro se da, saj se mi bo zaradi bombe obraz nagubal in usta raztegnila do ušes. Mislila sem, da se je res zgodilo to, kar je rekel oče. Bila sem hudo poškodovana, ujeta, moja glava je bila na otip groba. Želela sem se opravičiti očetu in materi, bila sem omotična. Hči je rekla: ''Mamica, strah me je, mamica, pomagaj!" Nisem sama, sem si rekla, in s tipanjem iskala deklico. Otrok je bil blizu mene. Ah, živa je, sem pomislila. Toda kam je šla druga, mlajša hči Acuko? Ker se nisem mogla premikati, sem tipala okoli z rokami in nogami. Takrat sem opazila, da so ljubke rokice segle po moji nogi. Še dobro, tudi ta otrok je živ, sem pomislila in zaklicala: ''Pomagajte, pomagajte!'' Ko je to zaslišala, je babica prilezla do nas in začela odstranjevati razbitine nad nami. Velika luknja je bila končno izkopana in ko sem pogledala svojo še živečo hčer, sem videla, da je oblečena v raztrgano obleko, prekrito z rdečo glino. Njeno telo je bilo prekrito z ranami, ki pa niso krvavele. 'Babica, hitro pomagaj!'' sem rekla in prišla mi je na pomoč. Mlajši otrok ni imel nobenih ran. Dvignila ju je, jaz pa sem nenadoma spoznala, da so moje obleke prav tako popolnoma raztrgane. Tudi moje prsi so raztrgane visele. Bila sem potrta, mislila sem, da je to konec. Nekdo je v bližini zagledal ogenj in zavpil: "Takoj pridi ven! Tvoja hiša gori!" "Babica, zbeži z vnuki na varno," sem ji rekla. Znova in znova sem ji vpila: "Odpelji jih nekam na varno! Prosim te!" Hiša je vedno bolj gorela in babica mi je v joku vpila: "Ali ne boš splezala ven?"  "Ne morem te kar pustiti tu in zbežati. Vse štiri bomo zgorele," mi je rekla. Takrat sem dobila moč in se rešila, čeprav se ne spomnim, kako mi je uspelo.

Med evakuacijo
Začele smo bežati proti mestu Teramači, a potem smo videle, da tudi tam gori. Nevarno je, zato pojdimo raje proti reki Hirose, smo si rekle. Plazile smo se po razpadlih strehah, saj nismo več mogle hoditi. Le tako smo lahko bežale. Ljudje pod ruševinami so s komaj slišnim glasom prosili: "Pomagajte, pomagajte!" Ampak nismo mogle narediti čisto nič, da bi jih rešile. Odšle smo do obrežja reke. Tudi tam je bilo ogromno ranjencev, toda glasov, ki bi vpili na pomoč, se ni več slišalo. Bili so že tik pred smrtjo. Ko sem pogledala v smeri reke, sem vse od reke Hirose pa do reke v mestu Nakahiro videla ogromno umirajočih ljudi. Počrnelih, golih in oteklih, iztegnjenih rok in nog. Ne vem, kako naj jih opišem, ampak izgledali so bolj kot drva, ne ljudje. Na bregu reke je bilo mnogo popolnoma golih, opečenih ljudi. Koža jim je visela s telesa. Ljudje, katerih koža na hrbtu je bila odrta, so se mrmraje prerivali. Sledile smo jim in s prečkanjem mostu želele priti do Nakahira, a sredine mostu ni bilo, saj je zgorela. Pod mostom je član civilne zaščite sestavljal splav. Ko sem pogledala k bregu reke, sem videla številne ljudi, ki so tiščali svoje glave v vodo. Hčer sem dvignila visoko v zrak in prosila: "Pomagajte, pomagajte." Član civilne zaščite mi je odgovoril: "Ta otrok je mrtev. Pustite ga in sami pridite na splav." "Še je živa, prosim, pomagajte mi," sem dejala in prosila znova in znova. Končno so jo rešili. Uspela sem splezati na vrh splava. Hčer sem namestila poleg sebe, a po tem, ko je bruhala kri, se ni več premaknila. Bilo je peklensko. Ognjene iskre, pravzaprav kar ognjene krogle, so se hitro bližale in nas napadale. Ljudje so pred vročino bežali proti reki, v kateri je že bilo veliko mrtvih. Bil je pravi pekel.

Nesreča v družini
Povsod so bili ranjenci, ki so prosili za vodo. Ko sem čez kratek čas pogledala Acuko, je namočena v vodi izgledala tako čisto. Ravno takrat je odprla svoje velike oči. "Ačan, Ačan," sem rekla, a ona je odprtih oči, brez nasmeha na obrazu kmalu umrla. "Joj, oprosti mi, oprosti mi, Ačan, oprosti."Nčesar več nisem mogla storiti zanjo, zato sem jo samo močno stiskala k sebi. Mislila sem, da bom tudi sama vsak čas umrla, niti jokati nisem mogla več. Takrat so začele padali debele črne dežne kaplje. Na kos papirja sem napisala "TANABE Acuko"in ga postavila na vidno mesto. Potem sem ji dejala: "Oprosti, takoj pridem nazaj," in stekla stran. Do koder mi je segel pogled je bilo vse popolnoma uničeno. Težko je z besedami izraziti, koliko trupel je ležalo okoli. Morala sem hoditi preko njih.

Stanje po izpostavljenosti sevanju atomske bombe
Življenje je bilo tako, da si ga še predstavljati ne bi mogla. A na srečo sem se lahko že po treh mesecih, ko sem bila v kritičnem stanju, vrnila na podeželje. Nakljub vrnitvi pa so mi iz glave še vedno padali koščki stekla. Ni bilo dneva, ko bi bila vesela. Obžalovala sem, da nisem mogla iti po svojega otroka. Čisto vsak dan me je bila groza, želela sem umreti. Prav zares, živeti je bilo grozno, prav tako videti svoj odsev v ogledalu. Ker sem tako hudo žalovala, mi je brat dejal: "Do kdaj boš še žalovala? Ljudje smo več kot samo naš izgled. Imaš še veliko ljudi in stvari, ki so ti dragoceni. Saj imaš starše, moža in otroka, daj malo energije od sebe." Ni se niti jezil, niti me ni karal ali spodbujal. In takrat sem si končno rekla: "Res je."

Obred v spomin otroku
Ko se je končno umirilo, sem lahko šla po hčerine ostanke. Prišla sem tja, dali so mi dve posodi s pepelom in dejali: "To je mama in to je otrok." "Mama je še živa," sem dejala, ter vzela posodo s pepelom svoje hčere, "samo tole bom vzela." A od koga so zares bili ti ostanki, ne vem. Vendar mi je bila že sama misel, da je moji hčeri zagotovljeno mesto v nekem templju in da za njo lahko molimo, zelo dragocena. Nisem vedela, kaj naj si v tistem trenutku pravzaprav mislim.

Druga hči
V 23. letu Showe (leta 1948) se mi je 15. avgusta rodila deklica, ki je bila prav tako prisrčna kot hči, ki sem jo izgubila ob padcu bombe. Do takrat sem bila ves čas zelo osamljena, a z njenim rojstvom se je naša hiša zopet razsvetlila in razvedrila. Štiri leta je odraščala, ne da bi kadarkoli zbolela, potem pa je kar naenkrat dobila vročino. Zdelo se mi je čudno, saj se je to zgodilo točno na dan padca atomske bombe, le štiri leta kasneje. Dvignila sem jo na rame in odšla v bolnišnico. Zdravnik je rekel: "Verjetno je samo prehlad, ni vam treba skrbeti," zato sem odšla domov in jo dala v posteljo. Ko se je znočilo, pa se ji je trebuh napihnil in začela je bruhati kri. Zdelo se mi je nenavadno, zato sem poklicala zdravnika, ki je prišel k nam na dom. Rekel je: "Tudi jaz ne vem dobro, kaj je narobe." Dal ji je injekcijo in odšel domov. Ko sem nekaj časa strmela v hčer, je odprla svoje velike oči in me vprašala: "Mama, kje sem?" "V svoji hiši si, Ečan," sem ji dejala.  "Kako je lepo," je odgovorila in se nasmehnila. Potem je zaprla oči in jih ni nikoli več odprla. Bilo je enako, kot na dan padca bombe, ko sem ob reki vpila "Ačan, Ačan!" in tega nisem mogla več prenesti. Veselilo me je le to, da je uspela reči "kako je lepo".

Bolezni v družini 
Po enem izmed rednih pregledov nas je poklical zdravnik in dejal: "Gospa, ne prestrašite se, ampak vaš mož ima pljučnega raka." Seveda sem se prestrašila. Cela družina je bila razočarana in ko nas je videl, je mož vprašal: "Kaj se je zgodilo?" "Mogoče imaš pljučnega raka," sem mu odgovorila. "Če ga imaš, ga bova skupaj premagala," sem mu dejala. Mož, človek močne volje, je odvrnil: "Pljuča imajo dvoje kril, zato naj te ne skrbi. Lahko živim samo z enim krilom, brez skrbi!" A navsezadnje ni bilo tako. Umrl je 6. februarja, moja mama pa 6. junija. Obletnice smrti mojih otrok, mame in moža so na 6. dan v mesecu.

Podpora za preživetje
Moram preživeti, zavoljo miru v prihodnosti. Če lahko kaj naredim, bom rada pomagala. Tudi če ne bom spremenila veliko, bi vseeno rada pomagala, dokler sem aktivna, saj se lahko zgodi veliko nepričakovanih stvari. Če živim za druge ljudi, naredim razliko že z vsakim dnem, ki ga preživim, saj to pomeni, da lahko še en dan dlje molim v templjih za preminule. A da bi lahko molila, moram biti živa. Moram moliti za mir. Čeprav me pestijo številne zdravstvene težave. Za ljudi bi bila rada koristna, kolikor sem le lahko. Tudi ko grejo otroci v službo in jaz ostanem doma, poskušam narediti čim več. Če bi bila sama, mogoče ne bi preživela. Če lahko kakorkoli storim za druge, bom to tudi storila.

Zdravstvene skrbi zaradi posledic sevanja
Preden se je hči poročila, sem veliko razmišljala o tem. Navsezadnje sem bila izpostavljena sevanju ob padcu atomske bombe. Zgodilo se je celo, da je mojo hčer zaradi tega snubec zavrnil. Ko se bodo poročali moji vnuki, zato na njihove poroke z vsemi svojimi brazgotinami ne bom šla. Če bi me vprašali: "Od kod imate te brazgotine, so slučajno od atomske bombe?" bi svojim vnukom zopet povzročala težave.
Jeza zaradi padca bombe
To dejanje se mi zdi nečloveško. Tako sem mislila takrat in tako mislim zdaj. Takrat nismo vedeli, da je padla atomska bomba, izvedeli smo šele 10 let kasneje. Okoli leta 1966. Šele po dogodkih na otoku Bikini smo izvedeli. Ko so jo vrgli, smo mislili, da je samo navadna bomba. Takrat se še ni vedelo za kakršnekoli posledice. Mislim si celo, da sem sama kriva, da sem zbolela zaradi lastne šibkosti. Ne vem, kolikokrat sem mislila, da bom umrla. Res mislim, da tista stvar nikoli več ne sme biti uporabljena. Nikjer na svetu. Če bodo ljudje to pozabili, bomo imeli veliko problemov. Jasno in glasno bi rada povedala, da atomskega orožja nikoli več ne smemo uporabiti. To je moje mnenje.

Prevod:  Nina Habjan,  Petra Praprotnik Pregled:  dr. Chikako Shigemori Bučar,  dr. Barbara Rovan
usklajevanje prevod: NET-GTAS(Mreža prevajalcev za seznanjanje prebivalcev sveta s pripovedmi žrtev atomske bombe)

 
 
 

Vse pravice pridržane. Nepooblaščeno razmnoževanje fotografij ali člankov na tem spletnem mestu je strogo prepovedano.
HOMEに戻る Top of page
Copyright(c) Hiroshima National Peace Memorial Hall for the Atomic Bomb Victims
Copyright(c) Nagasaki National Peace Memorial Hall for the Atomic Bomb Victims
All rights reserved. Unauthorized reproduction of photographs or articles on this website is strictly prohibited.
初めての方へ個人情報保護方針
日本語 英語 ハングル語 中国語 その他の言語